Reportaža. Razmišljanje po maratonu v Rigi.

• Fotografije iz maratona (Nina)
• Dodatne fotke iz zakulisja maratona (Srečo)

Nekaj o trasi: Trasa je sicer zelo ravninska z izjemo par počasnih vzponov čez mostove. Kljub temu se nisem mogel znebiti občutka, da stalno tečem malo navzgor (kar je potrdil presek profila proge iz podatkov na uri). Večino prve polovice proge (polmaraton) se teče ob reki Dougavi z nekaj prehodi čez mosta, druga polovica pa se na zadnjih kilometrih poslužuje že uporabljene trase iz prvega dela z nekaj podaljški, medte ko med 20. in 30. km trasa zavije in vijuga v neznano. Na poti je veliko obratov za 180 stopinj in nekaj neprijazno tlakovanih cest.

Vzdušje ob progi: Poleg organiziranih skupin, kjer so nas bodrile plesalke, nekaj DJ-ev in en zelo glasen etno latvijski bend, navijačev ni bilo veliko. Razen v cilju, kjer so pridno vzpodbujali in tudi kričali imena nekaterih tekačev (na številkah smo imeli napisana imena in tudi sam sem dobil nekaj vzklikov ‘Sašo’). Kljub kar nekaj tujcev, je bilo zelo malo zastav med navijači – razen naše, slovenske ‘trobojnice’, drugih nisem opazil.

Vreme: Sever Evrope je očitno v vročinskem valu. Na dan teka je bilo 29 stopinj, z izredno visoko vlažnostjo in neverjetno močnim soncem (sence pa nikjer).

Kako mi je šlo: Po trojkah sem se počutil odlično, po zadnjem sproščujočim tekom v sredo pa so noge postele težke  – ne vem zakaj (nepopolna regeneracija?). Verjetno je kriva Jerneja, ker njen tempo sva z Janijem komaj sledila. Na štartu ni bilo gužve in brez težav si se postavil na ugodno mesto ali pa celo v prvo vrsto. Po štartu sem ubral svoj tempo in sledil pacemakerju za 3:15 skupaj s skupino tekačev. Noge sicer niso bile prave, ampak ni bilo kakšnih težav nekje do polovice. Potem pa ni šlo več, očitno zaradi dehidracije. Težave so bile na sporedu po 24 km, copat mi je zalila voda s katero so nas hladili (škljoc, škljoc, škljoc …), številka s čipom mi je odpadla in sem si jo moral ponovno vpenjatt. Odločil sem se, da upočasnim tempo in si na postajah vzamem več časa za pitje in pomaranče. Tempo je padel, potem me je na 32 km počakala mami (Sonja) in skupaj z mano tekla nadaljnih 7 km, mi pomagala z dodatno dobavo vode za pitje in hlajenje (polivanje po glavi). Na postajah so bili na žalost za hidracijo pripravljeni le kozarčki s pijačo, vendar bi bile v takem vremenu dobrodošle plastenke, saj na pol napolnjeni kozarčki na vsakih 5 km niso bili dovolj. Po 37 km sem se ponovno pobral in na 39 km bil tudi deležen eNavijanja na velikem zaslonu. Ko sem predzanjič prečkal Vanšu most sem v nasprotni smeri opazil, da so pacemakerji za 3:15 ostali brez skupine. Očitno vročina ni zdelala samo mene in nekaj od sotekačev iz začetne skupine sem začel prehitevati. Zadnji 3 km so bili sproščeni, malo sem še pospešil in veselo prehiteval ter se pripravljal za prevzem zastave pred ciljem in nekaj minut slave sredi Rige v cilju. 🙂

Support: Ekipa navijačev je bila zelo okrnjena, so pa bili zato sredi Rige najbolj glasni. Tudi support na progi je bil pripravljen ob pravem času, na pravem mestu. Nisem pa bil preveč zadovoljen, saj sem bil na koncu preveč ‘frišen’. Ne vem ali tu velja “Če ne boli, se ne trudiš dovolj”, ali pa je bilo teh 42,2 km samo prekratka trasa. Dobro, da nas letos prave razdalje še čakajo … 🙂