“Lepo se imeti fajn in uživati!”, bi lahko kratko in jedrnato opisala moj tek in izlet v Parizu.

Prevzem štartne številke

Maratona sem se lotila kot vedno, z veliko mero spoštovanja, saj sem vedela, da se prava bitka začne v drugi polovici, ko moči pojenjujejo … Večjih težav ni bilo, nisem srečala nobenega zidu, nisem imela nobene krize in nobenih slabih misli.

Na startu

Najbolj se spomnim na stotine ljudi ob progi, toplih pogledov, iskrenih nasmehov, dobre glasbe in glasnega navijanja … “Miny… Miny … Alle Miny” … 🙂

Najširši nasmeh se mi je zarisal na obrazu in mislila sem, da se ne bom mogla nikoli nehati smejati, ko sem 700 metrov pred ciljem zagledala najlepšo zastavo na svetu in poleg nje še moja dva navijača …

Prihod v cilj sem si hotela dobro vtisniti v spomin, hotela sem ga doživeti počasi, tako sem tekla počasi z visoko dvignjeno zastavo in velikim nasmehom na obrazu kot bi hotela reči “Spet smo zmagali!!!”

Z zastavo v cilju

Proslavljanje maratona na Mont Martre

Z zasluženo medaljo

Najglasnejša navijača