Nisem se nameraval udeležit maratona v Bovcu, prepričal me je Jani, ki me je sredi julija spraševal, če sem ga slučajno na skrivaj prijavil. Na koncu se je sicer izkazalo, da je za to kriva Alenka, mene pa je potegnilo zraven, saj so bila lanska poročila udeležencev pozitivna in sem se veselil v pogovornem tempu preteči lepo traso v zgornjesoški dolini. Vsekakor bi se raje odpravil na daljšo razdaljo, prav zaradi zanimivo speljane trase, vendar je na koncu ostalo pri krajši različici.

V začetku septembra, ko se je vreme skisalo, je v zraku že viselo, da bo bovški maraton potekal v slabšem vremenu. Izkazalo se je, da je bilo to optimistično gledano, saj je lilo kot iz škafa že par dni prej in seveda tudi večji del dneva dogodka. Tako so odpadli načrti za vikend v okolici Bovca in smo se družinsko odpravili samo na tekmo. Na srečo se je ravno na startu dež nekoliko umiril in do polovice trase niti ni padalo, nato je bil hujši intermezzo s prekinitvijo in izliv na polno za zadnjih nekaj kilometrov. Jani je iz cukra in se boji dežja, zato na koncu ni startal, čeprav bo on uradno dal drug razlog za to. 🙂

Proga je za cestni maraton zelo všečna, na začetku se večinoma spušča do Srpenice, kjer se preko visečega mostu prečka Sočo in nato po levem bregu vrača proti Bovcu s ciljno strmino v 21. kilometru. Prvih 7 km sem družbo delal Alenki, sem in tja pa poklepetal s kakšnim tekačem, ki je bil pri volji, potem pa skočil nekoliko naprej, ujel sodelavca in njega “maltretiral” drugo polovico za rezultat nekaj pod dve uri. Na žalost zaradi nizke megle nismo bili deležni lepih razgledov na Krn, Triglav in ostale okoliške hribe, so pa zato domačini poskrbeli za dobro vzdušje z navijanjem.

Pod črto, trasa mi je všeč, polovička je za dober kilometer daljša, mogoče pa je prav zaradi tega to en lepših slovenskih cestnih maratonov, prav tako je za pohvaliti organizacijo.

Uradne fotografije premočenih tekačev so na uradni strani.