Kamp Šimuni na Pagu nam je všeč (še posebej Šimi disko vsak dan ob 20. uri), bili smo že nekajkrat. Ampak na dopustu se pač ne more samo počivat, da si lahko odpočiješ moraš malo tudi trpet … To pa pomeni, da verjetno ni poti ali stezice, ki je na Pagu še nisem dal skozi z (gorskim) kolesom ali peš. S kolesom sem bil od Luna, do Stare Novalje, mimo betonarne in lovske koče, med požganim grmičevjem in čez bodeče ovijalke, okrog rt Metajna, do mosta, ki Pag povezuje s celino, in še južno po stezah pri Smokvici in okrog Povljane, pa preko Malega in Velega Blata, po poteh ob vetrnih elektrarnah nad mestom Pag, čez požgane travnike pri Košljunu in po vzhodni strani največjega vrha preko parka pri Bošani do peščenih plaž (Sv. duh, Čista, Zrče, …) v zalivu do Caske in pogosto čez Kolansko Blato preko Mander in kjerkoli se le da tudi vmes do Šimunija. Povezal sem že vse možne prevozne in polprevozne poti kot tudi nekaj offroada (to pa pomeni veliko predrtih gum in predvsem vsakič zelo prašno kolo).

Pag Coast2Coast preko Svetega Vida

Za tek pa je zjutraj rezerviran tek na Sveti Vid (najvišji vrh otoka Paga s 349 metri) po različnih kombinacijah. Na koncu je postala moja jutranja stalnica trasa od obale, s startom v kampu (pri šotoru), nato po markirani poti do vrha Sv. Vida, spust na drugo stran hriba po markirani, hiter dotik morja na drugi strani in spet nazaj, ampak potem navzdol po malo bolj tekoči tekaški poti (delno cesta). Prijetnih 9 km z 700 višinci, z zaključkom v mirnem jutranjem morju.

Ponavadi sem sončni vzhod ujel proti koncu drugega vzpona. Medtem ko  je na eni zahodni strani teren razmeroma tekaški (če odmislimo ostre paške kamne), je vzhodna stran s previsnimi stenami in melišči spominja na naš alpski svet. V glavnem močno priporočam vsem, ki boste kdaj v Šimuniju (ali na Pagu) pogledat vzhod na vrhu Sv. Vida. Alternativna pot do vrha je še iz Kolana (v najostrejšem ovinku na poti Novalja-Pag se začne, je pa bolj zaprta z manj lepimi razgledi proti odprtem morju).

Pa še ena anekdota iz vrha Sv. Vida. Ponavadi sabo ne vzamem sabo pijače, sem pa to naredil lansko leto in sicer tako, da sem s sabo imel softflask (tista mehka flaška, ki jo, ko je prazna stisneš in daš v žep). Ko sem dosegel vrh sem spil dva požirka in malo pod vrhom za enim kamnom pol polno flaško “skril”. Pri spustu na vzhodni strani ravno na meliščih vedno srečam ovce in tokrat ni bilo nič drugače – jim malo zameketam in oddrvim dalje. Pri povratku se veselim požirka na vrhu, flaške pa nikjer. Iščem in iščem, ampak okrog sebe vidim le ovčji drekce. Sherlockovsko z dedukcijo ugotovim, da je zgolj ovca lahko pojedla mojo flašo (in popila tisto nekaj malega isotonica. V smehu se spustim nazaj na drugo stran in se vržem v vodo … 🙂

 

Pag – “Life on Mars” trail

Pag ima v okviru treking life že nekaj časa tekmo “Life on Mars” trail, ki ima start in cilj v Matajni in katerega daljša trasa pelje okrog rta pri Matajni in nato ob obali do zaliva Slana in še naprej do zavila Molin, kjer se obrne in se preko zaliva Gornja Slana raztegne naprej po severno vzhodni obali ob uvali Seline in preko “pustinje” po kamnu in pokrajini, ki res zgleda kot na Marsu skoraj do Zubovičev, kjer obrne nazaj po cesti do Metajne.

Štartal sem še v temi v Metajni, opremljen z navigacijo (gpx), pa že kaj kmalu parkrat čisto pravo pot, ampak hitro našel nazaj. Spustil sem traso okrog rta Metajna, saj sem tam že večkrat šel s kolesom, in nadaljeval zgolj od zaliva Ručica naprej, kjer je razmeroma v redu shojeno, vendar poti vodijo v vmes smeri ob obali, od zaliva Beretinca pa je trasa bolj osamljena (na delih je pot tudi markirana) in do uvale Slana dobro uhojena. Od obeležja v zalivu Slana (da je bilo na tem mestu 1941 leta koncentracijsko taborišče NDR), pa sem nekoliko zalutal in šel preveč v hrib, medtem ko gre trasa bolj ob vodi (nekaj je bilo plezanja in meliščnega spusta – kasneje se izvedel, da naj bi na tem delu, kjer sem se spuščal bilo eno od osmih množičnih grobišče nekdanjih zapornikov). Pot v bistvu nadaljuje večinoma ob morju do zaliva Molin, kjer trasa obrne in se vrača po vrhu in po markirani poti. Vseeno je bilo težko čisto pravo po do zaliva Slana, kjer gre pot mimo ostankov taboriščnih barak, kakšne črede ovc, in na “cesto”, ki so jo taboriščniki gradili z golimi rokami in ne pelje nikamor.

Od zaliva Gornja Slana do Seline se držiš označene poti, od zaliva se nato pot zanimivo dviga po nekakšni “strugi” (in tu me je presenetil velik kozel). Trasa je razgibana, s pogledom na Velibit proti vzhodu, vseskozi pa je treba paziti na to kam stopaš, saj je kamen oster in čeprav je pot dobro vidna, ni ravno avtocesta. Do vrha Kruna sem se znašel in sem glede na markacije mislil, da je trasa zgolj še finiš do Metajne, vendar trasa zavije v desno proti severu in ravno tu začne najbolj slabo videl del poti, zato sem večkrat zalutal in “tipal” pravo smer proti zalivu Triluk, kjer pot obrne v levo proti glavni cesti, od tam pa je res še 2 km finiša nazaj do Metajne.

Moj izvedba Life on Mars je nanesla 18 km in 700 višincev … Vsekakor zanimiva trasa.

*** Šele kasneje sem se pozanimal malo več o ustaškem taborišču v Slani, ki je obstajalo le dva meseca, saj so ga Italijani ukazali zapreti, in obsegu genocida s strani NDH leta 1941 (in današnjemu zanikanju le-tega s strani lokalnih prebivalcev). ***