Bane me je enkrat maja na poti na Slivnici pri Štalah ustavil in vprašal, če sem za to, da bi se zbrali trije in se štafetno prijavili na Ironman v Kopru jeseni. Zakaj ne, je bil moj odgovor, sicer po asvaltu zadnje čase nič nisem tekel, ampak se bo že se našla motivacija in superge za ta izziv.

Sledila je prijava ekipe z imenom “V tri je lepše”, potem pa je bilo treba najti še kolesarja (do 10 dni pred tekmo je treba namreč zaključiti prijavo in vpisati vse tekmovalce). Pobudnik Bane je tu imel več “asov” v rokavu na koncu pa se nama je pridružil Primož Šobar iz Kočevja (Triatlon kluba Ribnica).

Trenažni proces ni bil usklajen niti predpisan, vsak je gonil zase. Zase lahko rečem, da že tretjo “sezono” skoraj več kolesarim (gorsko kolesarjenje, letos pa sem prvič ugriznil še v svet cestnega) kot tečem, tek sem si pustil za Slivnico ali bolj izredne variante kot recimo jutranji (pred sončnim vzhodom), coast-to-coast čez Sv. Vida na Pagu, pa potem zgubljanje po daljši trasi “Life on Mars” trail, prav tako na Pagu, in ad-hoc idejo za prečenje vrhov Kamniških alp iz Kamniške Bistrice (Grintavec – Dolgi hrbet – Štruca – Skuta – Brana – Kamniško sedlo …).

No, pa pride soboto in treba je prevzet startni paket in urediti vse po strogih pravilih licence Ironman oziroma triatlonskih pravil – kdaj in kako je dovoljena menjava itd.. Vsi trije se še nismo uspeli dobit, prevzem sva uredila s Primožem, Bane je še počival doma po prehladu iz začetka tedna. S Primožem sva si ogledala tranzicijsko cono (kjer izvedemo predajo oziroma kjer se ostali tekmovalci pripravijo za menjavo discipline) in na s številko označenem mestu oddala njegovo kolo.

Na dan tekme smo se dobili malo po pol osmi uri, da se je Bane uspešno potetoviral (nalepil številko na nogo in roko) in spravil v plavalni “kondom”. Odpravili smo se na štart, kjer smo srečali konkurenco štafet in Boštjana v nizkem štartu.

Štart ob 9. uri na koncu koprskega kopališča je bil v valovih po 5 tekmovalcev na 5 sekund in štafete so prišle na vrsto šele 8 minut po 9. uri. Bane se je zapodil in prvi v svoji skupini napadel vodo. Medtem ko pa se je on mučil se je Primož pripravil v tranzicijski coni (v tretjem poskusu je uspešno dobil kolesarske čevlje, rokavice in števec). Bane je prisopihal v času 43 minut, bili smo na 11. mestu.

Kolesarjenje 89 km praviloma traja najdlje časa in po prvi uri čakanja je bilo pred mano še 3 ure prestopanja sem in tja. Ko se je Bane zrihtal sva šla na pir, okrog 12. ure pa sem se začel pripravljati (pogledat javni WC in pa obut superge). Ob 12:45 sem se odpravil v tranzicijsko cono, kjer sem počakal Primoža. V zadnjih 15 km mu je uspelo prehiteti nekaj štafet in povzpeli smo se na 9. mesto. Primož je prišel v cilj s časom 3:09:42 (po načrtu).

Bojda se triatlone dobiva s tekom – to je dokazal tudi letošnji zmagovalec v Kopru, saj je tisto pravo razliko naredil prav z zadnjo disciplino. Ampak pri štafeti vseeno vsak štarta frišen. No, tako sem se jaz nekaj minut čez 13. uro zapodil na traso. Čuden občutek je bil (kot da malo goljufam), ko sem brez težav švigal mimo (po plavanju in kolesarjenj) izmučenih tekmovalcev – ustalil sem se pri temu 4:30 (je treba malo držat rezerve). Če je že vreme za plavanje in kolesarjenje bilo idealno, bi si za tek želel vseeno manj sonca, ki se je v drugi polovici skril za oblake, in dokler nismo v Izoli obrnili nazaj proti Kopru je bil kar stalno veter v prsa.

Po več kot treh letih sem bil ponovno na kakšni tekmi, kjer sem tako spet lahko slišal vzklike in navijanje svojih navijačev. Pred Žusterno je bučno! 🙂 Sledilo je samo še sladkih 10 km finiša in spet so bili tukaj tik pred ciljem, kjer pa so me presenetile luže, tudi potem naslednjo uro v cilju je bilo še nekaj kratkih ploh, da nas je zmočilo.

V cilju sem bil s časom 1:38, kar je pomenilo, da je bil končni čas štafete “V tri je lepše!” 5:36:12, kar nas je postavilo na absolutno 5. mesto med 21 štafetami (in 4. v kategoriji). Pobrali smo finišer medalje in majice in si segli v roko za dobro opravljen izziv. Do tretjega mesta nam je zmanjkalo 4 minute.

V cilju je bilo obvezno treba nafutrati še najmlajše navijače, oba sta kot nič zmazala pašto v ciljni coni tik preden se je ulilo.

S tem je bil I feel Slovenia Ironman 70.3 Slovenian Istria 2021 za nas uradno tudi zaključen. Bomo videli kaj bo prinesla prihodnost …

Ironman 70.3 2021 – štafeta “V tri je lepše!”

Vsekakor pa kapo dol še Boštjanu, ki je to, kar smo mi naredil v treh, z nasmeškom opravil kar sam!

Uradni rezultati: https://www.ironman.com/im703-slovenian-istria-results