Že vsaj dve leti je bila želja po izvedbi, letos pa se je končno poklopilo.
Cilj: slediti Iški od izvira (pod vasjo Strmca na Blokah) pa do gostilne v Iškem vintgarju.
In sva se odpravila z Janijem in ob poldan (pri temperaturi nekja nad 30 stopinj). Startala sva v Škrabčah in se do izvira Iške napotila kar po Krpanovi poti, ko sva dosegla Iško sva zavila desno ter sledila toku do izvira (tam se tudi začne prikaz spodnje trase) pod kateri je tudi vrtina. Obrnila sva se in gasa – na začetku ob vodi sem in tja, malo po cesti, nato pa sva kaj hitro skočila noter (pri ruševinah Rutarskega mlina) in se je začelo zares – od takrat vode nisva več zapustila do cilja. V bistvu nisva vedela kaj lahko pričakujeva razen tega, da je na poti nekaj tulumnov, kjer se bova lahko hladila. Voda je bila daleč od tega, da bi bila premrzla, ampak idealna (sploh glede na vročino) in ni nama bilo hudo.
Ob poti sva v delu do dela pod Osredkom srečala kar nekaj ljudi s polno piknik opremo, ki se hodi k Iški hladit v hudi vročili – piva, ki se je hladil v vodi ni manjkalo (ampak sva se mu do cilja dobro upirala), neki gospod pa nama je ponudil celo sveže pečene jurčke, ki jih je nabral par metrov stran. Kasneje pa do zgornjega dela vintgarja nobenega.
Od Osredka naprej sva stalno imela občutek, da bova za prvim vogalom že v Iški, ampak se je kar vleklo in tudi rečni rokavi so bili skoraj vsi enaki. Nekateri deli so bili dolgočasni, drugi ponovno izredno zanimivi s tolmuni in globokimi stenami, ki jih je izdolbla voda skozi vsa ta leta.
Terensko je bila pot kar zahtevna, saj sva stalno hodila oziroma tekala po vodi, na trenutke pa je bilo tudi malo plezati čez kak kamen oziroma ožji del. Pozorna sva morala biti tudi na spolzke površine v in nad vodo, predvsem na poraščenih kamnih – ampak ni bilo prehudo. Kar se tiče opreme torej so čisto dovolj supege in pa kakšna mala stvar za prigriznit – pa seveda foto opremo (telefon v vodoodporni embalaži kot kamera, saj signal večino trase ni na voljo). Vode pa je dovolj.
Skupaj je naneslo 19,5 km, večinoma spusta (400 m), opravila pa sva v 4 urah (bruto).
Definitivno ena najlepših poti zadnjih par let!
Sašo, vrhunska ideja! 👍
Prav brez problema, čeprav sva iz začetno rečenih 13 km naredila 20 😜
Seveda. Saj v planu je bilo 19 km, ampak zdelo se je, da jih bo samo 13, na koncu pa jih je bilo vseeno 19. 🙂
Edino, kar mi je žal, da nisva “zacahnala” tistih najboljših tolmunov kot GPS točke, ker se že zdaj ne spomnim vseh najboljših lokacij … Bo treba it še enkrat.
Ah tole bomo sigurno se veckrat ponovili👍