Azores Trail Run 2018

Lani novembra sem začel (na pobudo Karle, da Mateju za okroglo obletnico podari prijavo na zanimiv tek) malo brskati po internetu za kakšnim lepim gorskim tekom v tujini in takoj ko sem našel Azores Trail Run, sem bil prepričan, da je to to. Azori so arhipelag otokov sredi Atlanstkega ocena na pol poti med Evropo in Ameriko in so bili v zgodovini zelo pomembna postojanka. Že novembra smo se prijavili (jaz na maratonsko različico, Matej in Sonja pa sta kot darilo dobila prijavo na krajšo 25 km traso). Prišel je maj in, pripravljeni ali ne, smo se odpravili v Benetke na letališče …

Let Benetke – Lisbona je imel zamudo zaradi stavke francoskih kontrolorjev letenja, zato smo prispeli z zamudo. Čeprav smo imeli povezovalni let preko iste letalske družbe, nas letalo do Horte (otok Faial) ni čakalo in začela se je “zabava”. Po daljšem čakanju v vrsti (nismo pomislili, da bi lahko majhne otroke uporabili kot razlog za preskok vrste) smo končno prišli do letalskega prevoznika, vendar za naslednja dva dni ni bilo več prostih sedežev za let do Horte, saj so bili vsi že zasedeni, saj nismo bili edni, ki smo želeli na ta čudoviti trail – prijavljenih je bilo čez 600 tekmovalcev. Na koncu smo nekako po dobri uri iskanja rešitve s predstavnico letalske družbe prišli do kombinacije, da nas gre 5 na letalo naslednji dan zvečer ob 22.30 in kombiniramo let z vmesnim pristankom na drugem (Terceira) od Azorskih otokov in nato naslednji dan popoldan nadaljujemo do Horte (na otoku Faial), ponovno preko manjšega tretjega otoka (Graciosa) z medotoško letalsko povezavo na letališčih velikosti portoroškega. Ostalih 5 je ostalo v Listoni in se tretji (petek) dan napotilo na neposredni let do Horte. Letalska družba nam je sicer poravnava in uredila vse stroške novih letov in prenočišč, vendar nam je to vseeno vzelo 2 dni za raziskovanje Azorskih otokov in pa seveda podaljšalo prekladanje po raznih letališčih in urejanje vsega potrebnega za posamezne boardinge.

Po hitrem ogledu otoka Faial z najetim avtomobilom, ki je na otokih najboljše prevozno sredstvo, smo se že pred nedeljsko tekmo povzpeli na vrh starega ognjenika (cca 1000 nmv) Caldeira, kjer tudi poteka trasa vseh tekov – krajši samo po vzhodnem delu ognjenika, daljše pa ga v celoti obkrožijo. Pogledi so bili čudoviti, še posebno na sosednji otok Pico z najvišjim portugalskim vrhom z istim imenom (2.351 m) – celinski vrhovi na portuglaskem ne presegajo 2.000 metrov. Sicer pa je zelo lep poglej vsako jutro iz mesa Horte na vrh Pica iz najbarvitejše marine na svetu. V petek smo imeli tudi še toliko časa, da smo se s čolnom odpravili dobih 50 km iz Horte in so od blizu ogledali kite grbavce, dve vrsti delfinov in nekaj želv, saj so Azori ravno na sredi Atlantika in tako en izmed najboljših delov sveta za bližnje srečanje s kiti.

Sam tek sem si vzel za sprostitev in uživanje, nisem ciljal na tek na polno in 42 km z 2.400 višinci sem premagal v 5 urah in pol in bil absolutno 16., v kategoriji pa 9. Realno gledano mi iz tega časa lahko stisnil še vsaj tri četrt ure oziroma pod 5 ur, vendar pa je bila trasa res čudovita, da bi jo prehitro odtekel. Čudoviti pogledi na poti do vrha ognjenika in nato vrhunec po poteh okrog kraterja. Na trenutke nisem vedel naj tečem ali naj se ustavim in občudujem razgled tako na samem obrobju kraterja z 2 km premera ter malim jezercem na 400 metrov nižjem dnu kot tudi po potkah med kanali. Po vrhu so ozke potke idilično vkopane in poezija za gorskega tekača. Tudi kasneje na spustu sem bi presenečen, ker nisem pričakoval tako barvitega teka preko več kilometrov namakalnih kanalov (levadas) in nekaj akvaduktov, ki so jih imeli v preteklosti za zbiranje vode, ki steka iz gore/ognjenika, in jih koristijo tudi še danes. Nato so sledila melišča vulkansega peska, ki je izredno lahek in na koncu še tek po le 60 let starem delu otoka (Ponta dos Caplinhos), ki je nastal pri zadnjem izbruhu 1957 in je zato zmes črnega peska in kamna. Cilj je bil ob starem svetilniku na skrajni severni točki novega dela otoka na črnem vulkanskem pesku.

Na koncu obe trasi, ki smo se jih udeležili (25 km in 42 km) obiščeta 10 vrhov ognjenikov, od tega daljša coast to coast poteka od južne do severne obale otoka, krajša pa ima start višje pod kraterjem. Še povezava na gpx vse tras – 125, 65, 42, 25 in 10 + Pico vertical.

Na samem teku razen rahle dehidracije (postojanke so bile dobro založene na vsakih 12 km, obvezna oprema pa je bil nahrbtnik za hidracijo), saj mi edini uradni istonični napitek ni bil všeč, svojega pa nisem imel s sabo. Odločil sem se tudi za tek brez palic, čeprav sem bil skoraj v manjšini in deli trase so dejansko zelo strmi, kjer bi te prišle prav. Na startu sem startal v sredini, vendar že na prvih 500 metrih prišel v prvo deseterico, nato pa pozicijo izgubil samo, ko sem moral na potrebo. Večino teka sem bil sam, na spustu, ki je bil takoj pri vrhu zelo blaten, pa sem že prehiteval tekače iz krajše 25 km razdalje, ki so startali eno uro za nami iz točke, kjer je bila prva kontrola. Na spustu nisem pričakoval toliko vode, ampak ognjenik je očitno poln vode sladke in tudi to otoku omogoča ugodne življenjske pogoje. Vreme je bilo skoraj idealno, zjutraj sončno in zelo soparno, na vrhu pa ravno prav vetrovno, srednji del je bil po gozdu ob kanalih, zadnji del pa je bil ravno ob poldan v hujši pripeki, kjer pa se nismo mogli skrivati v senci, saj ni veliko drevja.

V cilju me je zadnji 200 metrov spremljal Svit in sva skupaj prečkala ciljno črto. Sledil je skok v Atlantik tik pod svetilnikom. Naslednji dan musklfibra ni bilo, nisem pa še nikoli imel superge tako polne drobnega peska, da sem jih moral večkrat spirat in namočit, da mi je uspelo vsega dobit ven.

V glavnem tek je bil čudovit, pokrajina čudovita in z veseljem bi se še kdaj udeležil kakšne tekme na Azorih (prirejajo jih več, tudi po ostalih otokih) in žal mi je bilo, da se nisem dan pred tekmo udeležil še vertical kilometra na Pico, ko smo bili na Pico pa s sabo nisem vzel ustrezne opreme. Azore tako predlaga za pohodniški obisk vsakemu, ki uživa v naravi – medtem ko je Faial bolj za pohodnike, je Sao Migel tudi za gorske kolesarje (prirejajo tudi MTB tekmo).

Na koncu pa še čestitke Mateju (3:41:51) in Sonji (3:39:31) na 25 km razdalji. Pri temu pa velja povedati še, da je Sonja domov prinesla celo pokal za prvo mesto pri ženskah nad 60 let.

Nekaj fotografij za okus …

2 thoughts on “Azores Trail Run 2018

  1. Po malo slabšem začetku na letališču, je bil pa zaključek toliko lepši in boljši. To je pa zelo zahteven podvig. Iskrene čestitke vsem, posebno pa Sonji za prvo mesto.

Dodaj odgovor za Breda-Janez Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.