Triglavska severna stena se ponaša s 3 km širine in 1000 metrov višine. Od Aljaževega doma v Vratih, še posebej v jutranjih urah, zgleda mogočno in neosvojljivo. Zabeleženo jo je prvo uspešno preplezal leta 1890 preplezal trentarski lovec Ivan Breginc – sam in brez varovanja. Od takrat pa še mnogi in se ponaša z veliko klasičnimi smermi.

S kolegom Robertom sva predlani Triglav osvojila bosonoga (iz Krme čez Škrbino) in lani sva se sprehodila po Kugyjevi polici nad Severno steno do manjkajočega stopla na vrhu Triglava. Tako je Robert (kot nekdaj aktiven alpinist) predlagal, da me letos pelje preko stene po Slovenski smeri. In 18.8.2019 je bil ta dan. Smer je slovenska alpinistična klasika, ki je označena z III / II težavnostjo stopnjo (na trenutke pa lahko najdeš tudi kakšen prijem IV stopnje). Izpostavljenost je na nekaterih odsekih izredna, sploh tik pod vrhom. Smer je speljana v levem, vzhodnem delu stene.

Odločila sva se, da se nama nikamor ne mudi in avto sva parkirala ob 8.00 na spodnjem parkirišču v Vratih pri Aljaževem domu. Od tam sva startala skozi gozd po nasprotni strani struge in se pri klinu priklopila poti čez Prag. Na znanem označeno-neoznačenem ovinku sva skrenila proti vstopu v steno, izven markirane poti. Tik pred vstopom sva srečala dva zamejca iz Gorice, ki sta se nama pridružila in Roberta, ki ima smer v malem prstu, izkoristila kot brezplačnega vodnika. Namestila sva si čeladi, jaz sem si nadel še varnostni pas in Robert je pripravil vrv (za vsak slučaj). Zagrizla sva v steno.

Prvi raztežaj je nekoliko težavnejši, poskusila sva z varovanjem, kasneje pa je sledilo predvsem več hoje in vrv sem po prvih 10 metrov plezanja kar hitro pospravil v ruzak. Proti Macesnom je skala kar krušljiva, ampak kmalu sva bila pri Belih plateh (nekrušljiva, gladka stena). Na skrajno desni strani plati je žleb po katerem se da plezati brez težav in je dovolj oprimkov. Spet je sledila več ali manj hoja in prišla sva do 5 metrskega skalnega skoka, vendar ta mi ni povzročal težav in hitro sva bila čez. Kolega iz Gorice sta nama pridno sledila, na delih pa sva jih še počakala, saj sta dala vedeti, da potrebujeta Robertovo pomoč pri iskanju smeri in tudi rekli smo kakšno besedo. Medtem pa sva z Robertom večinoma bila v konstantni debati.

Na vrhu raztežaja naju je že čakala Bučarjeva stena, ki se ni izkazala za preveč zahtevno, vendar je vsekakor dobro biti pazljiv. Vseskozi sem se držav osnovnega Robertovega pravila “Na padi!” in njegove izpeljanke “Tri točke”, ki je mogoče malo bolj praktično usmerjena, in veli, da se je vedno treba s tremi točkami z gotovostjo držati stene.

Od vrha Bučarjeve grape se hitro povzpneva do Zlatorogovih polic, kjer se odpraviva malo iz smeri, da si ogledava kratko (ki ima izhod na koncu slovenske) in dolgo nemško smer, ki pa se zaključi nekje pod Kugyjevo polico. Tu, na Zlatorogovih policah, prvič stopiva malo na sonce in v ozadju izstopi Ustoličenje (vrh na koncu Zlatorogovih polic).

Od Zlatorogovih polic naprej se začne Slovenska grapa, kjer se drživa leve, saj je večji del grape še snežišče. Dokaj nezahtevno grapo zapira balvan z delno previsnim skokom. Kmalu po tem plezalnem delu je tu odcep za Prevčev izstop (krajša smer), midva pa nadaljujeva proti Oknu, kjer pa je skala spolzka in zato se odločiva, da ga obplezava po levi.

Malo pod Oknom, medtem ko si ga ravno ogledujeva, zaslišiva podiranje kamenja. Večje kamenje pada razmeroma daleč levo od naju, en majhen kamenček pa kot izstrelek prileti direktno Robertu v čelado samo par centimetrov nad levim očesom (kasneje odkrita posledica: počena čelada na mestu trka). Na srečo je bilo to vse. Oba globoko zadihava. To pa je bilo blizu! Kasneje, pri Frelihovi polici, sva ujela alpinista, ki je podor povzročil, in se je opravičil – ampak saj je jasno, da tega ni storil namerno. Je pa ta primer še en razlog več, da si pozoren pri plezanju tako nase kot na druge.

Od Okna naprej je potem spet nekoliko lažje, malo plezarije in že si pri lepem, a tudi zelo izpostavljenem delu – prečenje Frelihove police. Roberta tu pobaram za varovanje z vrvjo iz čisto prihološkega vidika, saj je prehod res popolnoma odprt nad Slovensko grapo. Prečenje nama gre hitro in nadaljujeva z razgledi s police naprej do še enega naravnega okna, ki ga preplezava.

S tem sva plezalni del zaključila. Sledila je še lahka prečnica, hoja po melišču in stala sva na vrhu Stene!

Iz vrha Stene si ogledava kolono, ki se vije iz Kredarice proti Triglavu in nazaj, malo posediva, nazdraviva in občudujeva okoljske vrhove. Privoščila sva si malo več časa na vrhu, v miru. Najinih zamejskih kolegov po dobre pol ure še kar ni bilo iz stene. Pospravila sva svoje stvari in se po brezpotju odpravila proti križišču, ki vodi do Staničevega doma oziroma dol v dolino Vrata. Prvotni plan je bil sicer spust po poti za Cmirom, vendar se potem odločiva kar za Tominškovo – pot za katero oba veva, da za dol ni ravno tista prava. Sva pa to vsaj ponovno potrdila. Spust je bil vroč in pogrešala sva hladno kamenje iz stene.

Zaključila sva ravno ob 16. uri. Bruto čas vzpona in spusta in je bil 7 ur in pol, od tega sva bila tri ure v steni, ostalo pa sva porabila za dostop do stene in spust nazaj v Vrata.

Še GPX celotne trase. V steni se je signal malo izgubljal, ampak osnovna smer je vidna.