Odgovor na vprašanje “Zakaj?” je “Zakaj pa ne?!”.
Ideja je padla pred slabim letom. Kakšnih posebnih priprav ni bilo predvidenih, za probo je bilo treba it enkrat okrog hiše bos, vse ostalo je bilo iskanje ustreznega termina izvedbe. Predvidenih je bilo več možnih datumov, ki so bili v prvi vrsti odvisni predvsem od vremena. Prva opcija je bila že sredi julija, vendar se je na koncu za pravi datum izkazal zadnji dan avgusta, tudi zadnji dan metorološkega poletja.
Traso sem začrtal brez težav, in sicer iz Krme do Planike in do vrha preko Triglavske škrbine, kjer še nikoli nisem šel, ampak zaradi stalne gužve na poti preko Malega Triglava se je to zdela edina logična izbira. Odločitev se je izkazala za pravilno. Pridužil se mi je še sodelavec Robert in pod motom “Neumnosti je treba početi dokler si mlad lahko, da imaš, ko si star kaj za povedat!” sva šla prvič (in najverjetneje zadnjič) bosa na Triglav.
Vsak začetek je težak in zjutraj ob pol sedmih so tla v alpskih dolinah toliko hladna, da je v podplate malo zeblo, posledično je zato na začetku malo bolj špikalo. Kaj kmalu se je ogrelo tako ozračje kot tudi stopala. Zelo hitro sva bila čez planino Zgornja Krma in do Konjskega sedla, kjer se združita poti iz Krme in Pokljuke in ponovno razdružita za smer Planike ali Kredarice. Vse do Planike je šlo kot po maslu, kljub temu, da pot za boso nogo sploh ni tako nedolžna. Nasproti pričakovanju sva prehitevala obuteže, naju pa ni prehitel nihče, kar pomeni, da je bil tempo kar dober. Malica pri Planiki je bila tri in pol ure po startu – po planu. Od Planike naprej se pot proti Triglavski škrbini nadaljuje po melišču in tukaj se je malo zapletlo, uživti so malo popustili, saj tako ostrih malih kamnov, ki so špikali kot igle, nisem pričakoval. Več kot očitno ta pot ni najbolj obljudena, da bi se kamni malo omehčali. Namesto v desetih minutah sva za pot do stene pod Škrbino porabila pol ure. Ko pa se je začel plezalni del nama je odleglo. Hladni kamni so bili sprostitev za stopala in s tem delom sva ponovno opravila hitro in brez težav. Od razpotja, ki gre proti Doliču in do vrha je spet minilo kot bi miglih, zadnjih nekaj višinskih metrov pa je šlo kar ‘po luftu’ oziroma je bil tak občutek. Vrh sva osvojila v dobrih petih urah, brez poškodb, stopala pa so ostala gladka in mehka kot otroška ritka.
Na vrhu je seveda sledil fotosešn in odgovarjanje na vprašanja ostalih planincev začudenih pogledov na najine bose noge. Ko je en Francoz ugotovil, da sva na vrh prišla bosa je prosil, če se lahko dotake mojega stopala in bil malo razočaran, ker je bilo premehko. Sledilo je spiranje nog in obutje čevljev, saj si poti navzdol bosih nog enostavno ne predstavljam. Vračala sva se preko Malega Triglava do Planike in nazaj v Krmo, kjer sva zaključila nekaj po tretji uri.
Podvig je uspel z oceno odlično v vseh pogledih. Po poti sem mogoče pričakoval kakšen obsojajoč pogled zaradi “neustrezne opreme”, ampak so bili odzivi vseh pohodnikov pozitivni, brez teženja in pametovanja, vedno v stilu “Bravo!”. Pri spustu iz Malega Triglava proti Planiki sva celo srečala še dva podobno misleča, bolj izkušena bosonogca.
P.S.: Google ima očitno napako pri prikazu vrha Triglava, GPS koordiante so pravilne.
Ja, bravo! Moram reči, da na kaj takega niti pomislil nisem. Slišal sem sicer, da plezajo bosi v skali in da dobro prime, vendar po Triglavskih meliščih si pa težko predstavljam.
o čestitke velike
opa čestitke!!! ,sm
da ne vidjo gorska reševalna te strani 😀 ,a si dogu prej bus hodu ?
Tudi Gorska reševalna ni imela kakšnih večjih pripomb, se mi zdi, da gre veliko dosti bolj neustrezno pripravljenih gor obutih.
Saj sem napisal – enkrat okrog hiše bos je bil trening. 🙂
auč jst še u vodo na morju kumej pridem bos ,z vode pa še težje….svaka čast 😀
Vse je v glavi. 🙂
Btavo, kdo bi si mislil
BRAVO!!!
Letos je bla Iška od izvira do vintgarja in bosi Triglav, zdaj pa mi je zmanjkalo neumnosti … S predlogi na plano in seveda rabim družbo. 🙂
Norca! 🙂
Seveda tudi poklon obema, da ne bo pomote. Ampak najprej nOrCa… 😀
Matej, taka akcija pozdravi tudi plantarni fasciitis … 🙂
Ja, če bi prej vedel, bi šel. 😉
Bravo…ta je pa tolk nora, da bi šel takoj zraven…ne me pozabit v primeru ponovitve. Izvirne ideje imaš in to je res za pozdravit.
Ponovitve verjetno ne bo, kljub temu, da je bilo res zabavno in zanimivo. So pač novi izzivi – zanima me koliko časa bi porabil, če bi po isti poti (oziroma čez Mali Triglav) laufal do vrha ali pa mogoče kakšna kombinacija s kolesom (recimo Ljubljana(grad)-Triglav-Ljubljana(grad) v enem dnevu) … in pa pomagajte z idejami!
Že treniram tek v klanc…in kolo…