Bosi na Triglav

Odgovor na vprašanje “Zakaj?” je “Zakaj pa ne?!”.

Ideja je padla pred slabim letom. Kakšnih posebnih priprav ni bilo predvidenih, za probo je bilo treba it enkrat okrog hiše bos, vse ostalo je bilo iskanje ustreznega termina izvedbe. Predvidenih je bilo več možnih datumov, ki so bili v prvi vrsti odvisni predvsem od vremena. Prva opcija je bila že sredi julija, vendar se je na koncu za pravi datum izkazal zadnji dan avgusta, tudi zadnji dan metorološkega poletja.

Traso sem začrtal brez težav, in sicer iz Krme do Planike in do vrha preko Triglavske škrbine, kjer še nikoli nisem šel, ampak zaradi stalne gužve na poti preko Malega Triglava se je to zdela edina logična izbira. Odločitev se je izkazala za pravilno. Pridužil se mi je še sodelavec Robert in pod motom “Neumnosti je treba početi dokler si mlad lahko, da imaš, ko si star kaj za povedat!” sva šla prvič (in najverjetneje zadnjič) bosa na Triglav.

Vsak začetek je težak in zjutraj ob pol sedmih so tla v alpskih dolinah toliko hladna, da je v podplate malo zeblo, posledično je zato na začetku malo bolj špikalo. Kaj kmalu se je ogrelo tako ozračje kot tudi stopala. Zelo hitro sva bila čez planino Zgornja Krma in do Konjskega sedla, kjer se združita poti iz Krme in Pokljuke in ponovno razdružita za smer Planike ali Kredarice. Vse do Planike je šlo kot po maslu, kljub temu, da pot za boso nogo sploh ni tako nedolžna. Nasproti pričakovanju sva prehitevala obuteže, naju pa ni prehitel nihče, kar pomeni, da je bil tempo kar dober. Malica pri Planiki je bila tri in pol ure po startu – po planu. Od Planike naprej se pot proti Triglavski škrbini nadaljuje po melišču in tukaj se je malo zapletlo, uživti so malo popustili, saj tako ostrih malih kamnov, ki so špikali kot igle, nisem pričakoval. Več kot očitno ta pot ni najbolj obljudena, da bi se kamni malo omehčali. Namesto v desetih minutah sva za pot do stene pod Škrbino porabila pol ure. Ko pa se je začel plezalni del nama je odleglo. Hladni kamni so bili sprostitev za stopala in s tem delom sva ponovno opravila hitro in brez težav. Od razpotja, ki gre proti Doliču in do vrha je spet minilo kot bi miglih, zadnjih nekaj višinskih metrov pa je šlo kar ‘po luftu’ oziroma je bil tak občutek. Vrh sva osvojila v dobrih petih urah, brez poškodb, stopala pa so ostala gladka in mehka kot otroška ritka.

Na vrhu je seveda sledil fotosešn in odgovarjanje na vprašanja ostalih planincev začudenih pogledov na najine bose noge. Ko je en Francoz ugotovil, da sva na vrh prišla bosa je prosil, če se lahko dotake mojega stopala in bil malo razočaran, ker je bilo premehko. Sledilo je spiranje nog in obutje čevljev, saj si poti navzdol bosih nog enostavno ne predstavljam. Vračala sva se preko Malega Triglava do Planike in nazaj v Krmo, kjer sva zaključila nekaj po tretji uri.

Podvig je uspel z oceno odlično v vseh pogledih. Po poti sem mogoče pričakoval kakšen obsojajoč pogled zaradi “neustrezne opreme”, ampak so bili odzivi vseh pohodnikov pozitivni, brez teženja in pametovanja, vedno v stilu “Bravo!”. Pri spustu iz Malega Triglava proti Planiki sva celo srečala še dva podobno misleča, bolj izkušena bosonogca.

P.S.: Google ima očitno napako pri prikazu vrha Triglava, GPS koordiante so pravilne.

Triglav ob polni (super)luni …

V nedeljo 10. 8. 2014 ponoči bo superluna (to pomeni, da bo polna luna, ko bo ta najbližje zemlji v letošnjem letu). in seveda je to idealen dan oziroma noč za izlet na Triglav … 🙂

Startali bomo v Krmi (okrog 19. ure) in nato preko Planike ciljali na vrh Triglava. Upamo na jasno vreme, da nam bo luna čim bolj pomagala …

Rezultat (ekipa: Sašo&Jani): Pri Planiki (2401m) sva bila primorana zaključiti, zaradi premočnih sunkov vetra in hkrati še goste megle. Dele poti, ko luna ni bila za oblaki, pa je bilo res čudovito in svetlo skoraj kot podnevi. Lučk za vzpon nisva rabila. Sicer sva bila pri Planiki malo manj kot v dveh urah in pol (bruto) in dol v dolino v uri dvajset (bruto). V domu Planika pa sva slabo uro, v družbi veseljakov do zaprtja, zapivala nesrečo zaradi nevzpona na vrh.

Superluna selfie

Selfie ob superluni (brez fleša)

Luna nekje nad Draškem vrhom

Luna nekje nad Draškem vrhom

Poročilo: Triglav tek in Soča Trail Run

V soboto smo se zabavali v krogu 2. Triglav teka (rezultati) po loviščih protokolarnega objekta Brdo. Imeli smo nekaj zapletov s časi, saj je Timing pomešal čipe, vendar pokazali pravi fair play in sporočili prave rezultate.

Fotografije: Ninine in Alenkine

V nedeljo pa sva se z Janijem podala na, po beseda organizatorja najlepšo tekaško ‘trail’ progo v Sloveniji, v okolico Tolmina na Soča Outdoor festival in Soča Trail Run. Bilo je odlično in vreme blizu idealnega. Prve tri kilometre se grize v zelo strm klanec do grada Tolmin, nato hiter spust, a se klanci še kakšnih 8 km ne končajo, ko tečeš po Tolminskih koritih in do Poljubina. Zadnje 4 kilometre ob Soči pa je korak mehak po rahli mivki in do cilja kar letiš. Z Janijem sva tako kot dan prej na Triglav teku namerno finiširala čimbolj istočasno, vendar je bil Janijev čip tudi tokrat za 0,3 sekunde hitrejši. Vsekakor je treba pohvaliti celotno organizacijo teka.

Fotografije: Ninine in Alenkine

Na kratko: Super konec tedna! Naslednji teden (sobota) pa spet na PST!

Triglav tek in Soča Trail Run

Prvi septembrski vikend je za nami, ki smo ga zapečatili z zmago naše mešane štafete na Ljubljanici in super vzdušjem na NTP Teku po Blokah (Nina je poskrbela za fotke).
Zdaj pa plani za drugi septembrski vikend: