Istrski maraton, maraton, ki poveže skoraj vsa slovenska obala mesta (z izjemo skrajno servernega Ankarana in skrajno južnih Sečovelj), z zanimivo in lepo traso, ki s 270 višinskimi metrini ni ravno rekordna. Mogoče to da temu maratonu več sproščenosti. Trasa od Kopra do Lucije in nato Pirana ter preko Pacuga ponovno nazaj do Kopra, jerazporejena tako, da je za aktivne navijače lahko dostopna z avtomobilom. Na trasi so me tako pričakali kar 11.

Vreme je bilo idealno – skoraj brezveterje, oblačno in temperatura nekaj nad 15 stopinj. Moj cilj je bil maraton preteči za en dober trening oziroma v počasnem tempu. To pa mi ni najbolje uspelo, saj se nisem mogel prisilit v počasnejši tempo in končal v nekaj več kot treh urah in pol. Na poti sem se zabaval, poskušal debatirati s sotekači, prostovoljci in ostalimi navijači. Zanimivost na poti je bila vsekakor neuradna okrepčevalnica ‘Dušanov stil’ na 27 km (v Strunjanu), ker je Dušan Mravlje s pomočjo Ljudstva tekačev ponujal pivo (Staropramen) in z vsakim tudi nazdravil. Kmalu potem, na naslednji okrepčevalnici pred Izolo, pa mi je pijačo v roko podal Mef s katerim sva prav tako nazdravila (z vodo) ob njegovem komadu. Nasploh so bili zelo prijazni vsi prostovoljci na okrepčevalnicah – v Strunjanu so nam pripravili celo tiramisu. Traso maratona sem poznal takorekoč na pamet, saj sem Parenzano že nekajkrat dal skozi, klančina v Piranu in tista do Pacuga pa traso samo dodatno razgibata.

Nov slovenski maraton je torej lepa pridobitev, istrski bobiči v cilju pa samo še pika na i po lepem teku. Torej – ni bilo zadnjič.

• Ninine fotke 1. istrskega maratona