Čudovit in vroč dan. Velika Krpanova pot …

Ekipa: Sašo
Spremljevalci na kolesu: Jani in Nina
Support vozilo: Srečo (Alenka na cilju)
Delno tekaško spremstvo: Sonja

Poročilo:
Štartali smo z zamudo ob 6:20 in v tretjem kilometru na Šilentaboru že zašli (zaradi visoke trave smo zgrešili pot in prehitro zavili navzdol. Posledično smo nabrali kakšen meter več in nekaj časa tekli kar po glavni cesti. V Zagorju smo se pravilno usmerili proti Jurščam in že nas je nase opozorilo  močno jutranje sonce in strm klanec. Od Juršč do vrha Korena smo prišli hitro, mimo pašnikov drobnice in nekaj glasnih oslov. Do Laz je bil nato samo še spust in odločil sem se, da poskusim Janijevo taktiko ‘zgoraj brez’ (ni kaj, je pašalo). Od Kurice naprej sem tekel sam, Sonja je tu zaključila. Vročina se je stopnjevala. Od Gorenjega jezera preko Vrha in Dan do gradu Snežnik je bilo že 30 stopinj. Prvi daljši postanek s pogledom na grad Snežnik se je nezavedno raztegnil na dve uri in ob 13. uri smo nadaljevali preko Igra vasi do Vrhnike (kjer smo zaradi pomanjkanja oznak ponovno zašli – proti Viševku). Od Markovca naprej je bil spet na vrsti klanec, v najhujšem soncu, brez kakšne sence. Spust do Metulj na Blokah je bil kratek. Ni pa na Blokah čisto res, da je pol leta zima in pol leta mraz, ker je bila vročina tistih 8 km do Velikih Blok izjemna, pa čeprav je bila ura že blizu 17. Po spustu iz Radleka se na Marofu, kjer je bil načrtovan drugi daljši postanek, supportu pridruži še Alenka. Po lazanji nadaljujemo preko Dolenjega jezera in Dolenje vasi do Rakovega Škocjana … kjer me nas ujame mrak. Pot od tu naprej pelje skozi komaj prehodno goščavo do vrha Kaliča in navzdol v Postojno (9 km). Po predlogu support ekipe se odločim, da ponoči ni najbolj primerno lazit po nepoznani poti, in po 82. kilometru zaključim. Ker so bile noge presenetljivo lahke in brez bolečin (ravno sem bil spet v naletu), sem se težko pustil prepričati. Ampak sledila je piknik fešta za rojstni dan pod lučjo na travniku za hotelom Rakov Škocjan.

Rezultat: 82 km, 2100 višinskih metrov vzpona, 14 ur (bruto čas)

Izkušnje: naslednjič (?) je treba štartati bolj zgodaj, malo bolj kontrolirati dolžine daljših postankov, da se ne razvlečejo in poskrbeti za lažje prebavljivo prehrano in več rehidracijskih napitkov (sploh v taki vročini). Največja težava v tej vročini je bila prebava, saj me je v želodcu močno tiščalo vsakič, ko sem karkoli pojedel in mi je to premetavalo v telesu.

Še enkrat hvala vsem, ki ste me prenašali in spremljali. Super ste! Z vami še kadarkoli, kamorkoli …

Fotke:
– Janijeve I
– Janijeve II
– Srečove