Rezultati 8 ur Slivnice – PETKA!

Prvi delovni teden šihta 8 ur Slivnice smo zaključili s posebnim mejnikom. Tekma sicer ni bila tako polna presežkov kot lansko leto, je pa bila prva res zimska v pravem pomenu besede, saj toliko snega (pa sneg smo imeli večkrat) še ni bilo. Posledično je bila pot malo ožja, vendar to ni omejilo vzdušja. Slabo vremensko napoved je odgnala dobra volja in vreme je bilo kmalu po prvem skupinskem vzponu prava sončna zimska pravljica.

Torej, letos se je prvič zgodilo, da so ženske popolnoma deklasirale moške in v absolutni konkurenci dvema dekletoma fantje niso segli niti do kolen. Pri tem velja povedati, da konkurenca ni bila slaba!

V absolutni konkurenci je tako zmagala Jasmina Jelovšek, ki je prva dosegla 9 vzponov v 7 urah in 23 minutah, sledila je Mojca Koligar v času 7 ur in 38 minut, šele nato prvi moški s časom 7 ur in 48 minut (Jure Zmrzlikar) premagal 9. vzpon. S tem je postavljen nov ženski rekord! V moški kategoriji pa je bilo še posebej zanimivo v finišu, saj je prva dva ločilo le 26 sekund! Vseh vzponov skupaj pa je bilo okroglih 700.

Potrdilo za prvi delovni teden (udeležbo na vseh petih 8 ur Slivnice) in tako opravljen 40 urni delavnik si zaslužijo in so/bodo dobili: Andrej Tratnik, Peter Macuh, Irena Homar Macuh, Toni Žnidaršič, Toni Lekše, Andrej Drobež, Katja Drobež in Andreja Sterle Podobnik.

NAJBOLJŠI MOŠKI (vsi trije z 9 vzponi)

Vzponi Ime/priimek Spol Letnik Čas zadnjega vzpona
9 Jure Zmrzlikar M 1989 15:48:09
9 Boštjan Erjavšek M 1982 15:48:35
9 Andi Mamič M 1977 15:51:12

NAJBOLJŠE ŽENSKE (prvi dve z 9 vzponi, tretja z 8)

Vzponi Ime/priimek Spol Letnik Čas zadnjega vzpona
9 Jasmina Jelovšek Ž 1985 15:23:30
9 Mojca Koligar Ž 1982 15:38:08
8 Barbara Jolič Ž 1990 15:50:04

NAJHITREJŠI VZPON (za 39 sekund boljši od lanskega!)

Čas Tekmovalec
00:25:10 Ivi Hrastovec

NAJHITREJŠI SPUST

Čas Tekmovalec
00:12:56 Matjaž Čuček

FOTOGRAFIJE

REPORTAŽE:

Največja zahvala gre vsem, ki so pripomogli pri organizaciji in izvedbi. Iz Doma na Slivnici hvala za izjemno podporo in pomoč. Kontrolni točki z okrepčevalnico na vrhu in spodaj ne bi bili mogoči brez Janeza, Brede Srečota, Sonje, Nine, Mateja, Janija. Za vse predpriprave na današji dogodek so prav tako poskrbeli že vsi zgoraj našteti. Klemnu hvala za tehnično podporo pri meritvah.

Lepa hvala udeležencem za prispevke v vseh oblikah, saj s tem močno prispevate k izvedbi oziroma izvedba brez vaše dobre volje in pripravljenosti ne bi mogla biti taka kot je! Hvala.

*** Vsi udeleženci, ki ste dobili PeakCheck ključek v trajno last, pošljite sporočilo na klemen@peakcheck.com in dobili boste navodila, kako ga preimenujete, če vam trenutno generično poimenovanje ni všeč.

ŠE NEKAJ DEJSTEV:

Popilo se je 180 litrov čaja, 50 litrov juhe, 50 litrov vode, 100 litrov energetskih napitkov, 40 litrov coca-cole, en zaboj radlerjev in en zaboj piva, za povrh pa še nekaj hruškovca in borovničk. Pojedli so 4 hlebce špehovke, 1,5 kilograma zaseke na kruhu, 2 veliki domači klobasi, od sadja pa 20 kg banan, 10 kg pomaranč, in to vse ne glede na to, da so v času tekme zmleli vse sladice, štrudle in ostale prigrizke … za konec pa še na vrhu 110 porcij jote.

8 ur Slivnice 2018

PETKA! (high five)

Samo še en mesec do starta! Vremenska napoved pravi, da bodo razmere idealne za druženje. Organizacijska kolesa se že vrtijo, ne pozabite se prijaviti preko spletnega obrazca.

V komentarjih na spletu sem zasledil, da je 8 ur Slivnice postalo kar že neuradno državno prvenstvo. Če kdo letos ne bo želel gristi kolen, vsekakor vabljen, da vzdušje občuti na spodnji in zgornji točki ter pomaga tekom dneva, pa čeprav mogoče le zjutraj ob prijavah ali tekom dneva za kratek čas. Javi se mi prosim na mejl ali v komentarje, da dogovoriva podrobnosti.

Razpis in prijave na http://pdk.forma.si/8-ur-slivnice/.

Vabilo: Božični tek in pohod 2017

Pozdravljeni prijatelji!

Smo na polovici veselega decembra in hitro se bliža čas, ko bo na vrsti osrednji decembrski dogodek – Tradicionalni Božični tek in pohod. Tudi letos bomo na Štefanovo popldne, 26. 12. 2017, štartali s križišča Legale. Pohodniki ob 14. uri, tekači pa ob 15. uri. Pri Miklavčiču nas bodo spet čakale koline.

Božiček je letos zelo zaposlen, ker je bilo toliko pridnih, zato čimprej sporočite udeležbo. (lahko po telefonu ali pa tukaj v komentarjih). Lepo vabljeni tudi vsi spremljevalci.

Veselo bo! Se vidimo!

Breda in Janez

22. Ljubljanski maraton

Leotšnji 22. Ljubljanski maraton je ponovno predstavil novo traso, ki zdaj vključuje tudi Zmajski most, še eno veliko ljubljansko turistično atrakcijo. Sprememba je pozitivna. Sicer se mi zdi, da je bilo letos ponovno še večje število tujcev kot leto prej in je Ljubljana se je že zelo dobro zapisala na zemljevid mestnih maratonov v Evropi. Pri tem je treba pohvaliti organizacijo dogodka, ki sledi vse večjemu številu tekačev. Prav tako so navijai ob progi vsako leto glasnejši.

Vreme je bilo letos super (toplo in sončno), na trenutke je edino koga zmotil močan veter. Prav vreme je bilo razlog, da sem se odločil, da zavijem na maratonsko razdaljo. Vreme in to, da mi je uspelo ujeti Boštjana slabih 500 metrov pred razvrščanjem na Aškerčevi. Tako sva odprla debato in zavila desno.

Navijači, vi pokažite svoje fotke …

Rezultati:

Uvr. # Priimek in ime Razdalja Rezultat Kat. Uvr.
1065 2191 Meden Boštjan 42 km 4:10:32 D 171
1030 2190 Knap Sašo 42 km 4:07:48 C 217
447 10020 Knap Sonja 21 km 1:53:46 H 6
1341 10018 Farkaš Tatjana 21 km 2:06:07 G 45
4409 10015 Klančar Bane 21 km 2:47:50 F 442
459 6633 Turk Stanislav 21 km 1:34:24 G 16
884 9781 Bavdek Toni 21 km 1:40:45  G  37

V okviru rezultatov sem zapisal tiste, ki ste bili prijavljeni pod PDK Cerknica (in Tonija). Seveda dobrodošli, da se tudi ostali pohvalite v komentarjih.

Bovec maraton

Nisem se nameraval udeležit maratona v Bovcu, prepričal me je Jani, ki me je sredi julija spraševal, če sem ga slučajno na skrivaj prijavil. Na koncu se je sicer izkazalo, da je za to kriva Alenka, mene pa je potegnilo zraven, saj so bila lanska poročila udeležencev pozitivna in sem se veselil v pogovornem tempu preteči lepo traso v zgornjesoški dolini. Vsekakor bi se raje odpravil na daljšo razdaljo, prav zaradi zanimivo speljane trase, vendar je na koncu ostalo pri krajši različici. Beri naprej

Bosi na Triglav

Odgovor na vprašanje “Zakaj?” je “Zakaj pa ne?!”.

Ideja je padla pred slabim letom. Kakšnih posebnih priprav ni bilo predvidenih, za probo je bilo treba it enkrat okrog hiše bos, vse ostalo je bilo iskanje ustreznega termina izvedbe. Predvidenih je bilo več možnih datumov, ki so bili v prvi vrsti odvisni predvsem od vremena. Prva opcija je bila že sredi julija, vendar se je na koncu za pravi datum izkazal zadnji dan avgusta, tudi zadnji dan metorološkega poletja.

Traso sem začrtal brez težav, in sicer iz Krme do Planike in do vrha preko Triglavske škrbine, kjer še nikoli nisem šel, ampak zaradi stalne gužve na poti preko Malega Triglava se je to zdela edina logična izbira. Odločitev se je izkazala za pravilno. Pridužil se mi je še sodelavec Robert in pod motom “Neumnosti je treba početi dokler si mlad lahko, da imaš, ko si star kaj za povedat!” sva šla prvič (in najverjetneje zadnjič) bosa na Triglav.

Vsak začetek je težak in zjutraj ob pol sedmih so tla v alpskih dolinah toliko hladna, da je v podplate malo zeblo, posledično je zato na začetku malo bolj špikalo. Kaj kmalu se je ogrelo tako ozračje kot tudi stopala. Zelo hitro sva bila čez planino Zgornja Krma in do Konjskega sedla, kjer se združita poti iz Krme in Pokljuke in ponovno razdružita za smer Planike ali Kredarice. Vse do Planike je šlo kot po maslu, kljub temu, da pot za boso nogo sploh ni tako nedolžna. Nasproti pričakovanju sva prehitevala obuteže, naju pa ni prehitel nihče, kar pomeni, da je bil tempo kar dober. Malica pri Planiki je bila tri in pol ure po startu – po planu. Od Planike naprej se pot proti Triglavski škrbini nadaljuje po melišču in tukaj se je malo zapletlo, uživti so malo popustili, saj tako ostrih malih kamnov, ki so špikali kot igle, nisem pričakoval. Več kot očitno ta pot ni najbolj obljudena, da bi se kamni malo omehčali. Namesto v desetih minutah sva za pot do stene pod Škrbino porabila pol ure. Ko pa se je začel plezalni del nama je odleglo. Hladni kamni so bili sprostitev za stopala in s tem delom sva ponovno opravila hitro in brez težav. Od razpotja, ki gre proti Doliču in do vrha je spet minilo kot bi miglih, zadnjih nekaj višinskih metrov pa je šlo kar ‘po luftu’ oziroma je bil tak občutek. Vrh sva osvojila v dobrih petih urah, brez poškodb, stopala pa so ostala gladka in mehka kot otroška ritka.

Na vrhu je seveda sledil fotosešn in odgovarjanje na vprašanja ostalih planincev začudenih pogledov na najine bose noge. Ko je en Francoz ugotovil, da sva na vrh prišla bosa je prosil, če se lahko dotake mojega stopala in bil malo razočaran, ker je bilo premehko. Sledilo je spiranje nog in obutje čevljev, saj si poti navzdol bosih nog enostavno ne predstavljam. Vračala sva se preko Malega Triglava do Planike in nazaj v Krmo, kjer sva zaključila nekaj po tretji uri.

Podvig je uspel z oceno odlično v vseh pogledih. Po poti sem mogoče pričakoval kakšen obsojajoč pogled zaradi “neustrezne opreme”, ampak so bili odzivi vseh pohodnikov pozitivni, brez teženja in pametovanja, vedno v stilu “Bravo!”. Pri spustu iz Malega Triglava proti Planiki sva celo srečala še dva podobno misleča, bolj izkušena bosonogca.

P.S.: Google ima očitno napako pri prikazu vrha Triglava, GPS koordiante so pravilne.

22. Ljubljanski maraton – prijave

V naslednjih tednih oziroma do 10.8.2017 premislite ali se želite letos udeležiti najbolj množičnega domačega maratona – Ljubljanskega maratona. Tekaške ekspedice v tujino letos (spet) nismo imeli, bi pa predlagal, da se naslednjo pomlad/poletje ponovno kam odpravimo (mogoče na Midnight Sun Marathon junija ali pa Reykjavik marathon avgusta).

Kot ponavadi bo tudi letos Ljubljana zadnji vikend oktobra popolnoma tekaška, nedelja pa pade na 29. oktober.

S skupinsko prijavo prišparamo 5 EUR, kar na koncu znese 30 EUR/osebo (imetniki svojih čipov pa odštejejo še 3 EUR). Prijavite se lahko informativno kar v komentarjih oziroma najboljše kar meni na email z vsemi podatki za katere menite, da jih še nimam.

Iška – od izvira do konca vintgarja

Že vsaj dve leti je bila želja po izvedbi, letos pa se je končno poklopilo.

Cilj: slediti Iški od izvira (pod vasjo Strmca na Blokah) pa do gostilne v Iškem vintgarju.

In sva se odpravila z Janijem in ob poldan (pri temperaturi nekja nad 30 stopinj). Startala sva v Škrabčah in se do izvira Iške napotila kar po Krpanovi poti, ko sva dosegla Iško sva zavila desno ter sledila toku do izvira (tam se tudi začne prikaz spodnje trase) pod kateri je tudi vrtina. Obrnila sva se in gasa – na začetku ob vodi sem in tja, malo po cesti, nato pa sva kaj hitro skočila noter (pri ruševinah Rutarskega mlina) in se je začelo zares – od takrat vode nisva več zapustila do cilja. V bistvu nisva vedela kaj lahko pričakujeva razen tega, da je na poti  nekaj tulumnov, kjer se bova lahko hladila. Voda je bila daleč od tega, da bi bila premrzla, ampak idealna (sploh glede na vročino) in ni nama bilo hudo.

Ob poti sva v delu do dela pod Osredkom srečala kar nekaj ljudi s polno piknik opremo, ki se hodi k Iški hladit v hudi vročili – piva, ki se je hladil v vodi ni manjkalo (ampak sva se mu do cilja dobro upirala), neki gospod pa nama je ponudil celo sveže pečene jurčke, ki jih je nabral par metrov stran. Kasneje pa do zgornjega dela vintgarja nobenega.

Od Osredka naprej sva stalno imela občutek, da bova za prvim vogalom že v Iški, ampak se je kar vleklo in tudi rečni rokavi so bili skoraj vsi enaki. Nekateri deli so bili dolgočasni, drugi ponovno izredno zanimivi s tolmuni in globokimi stenami, ki jih je izdolbla voda skozi vsa ta leta.

Terensko je bila pot kar zahtevna, saj sva stalno hodila oziroma tekala po vodi, na trenutke pa je bilo tudi malo plezati čez kak kamen oziroma ožji del. Pozorna sva morala biti tudi na spolzke površine v in nad vodo, predvsem na poraščenih kamnih – ampak ni bilo prehudo. Kar se tiče opreme torej so čisto dovolj supege in pa kakšna mala stvar za prigriznit – pa seveda foto opremo (telefon v vodoodporni embalaži kot kamera, saj signal večino trase ni na voljo). Vode pa je dovolj.

Skupaj je naneslo 19,5 km, večinoma spusta (400 m), opravila pa sva v 4 urah (bruto).

Kolesarjenje po Menišiji 2017

TD Menišija in Plesno društvo Kolesar prijazno vabita na kolesarjenje po Meniševski kolesarski poti,
ki bo v nedeljo, 4. junija, s pričetkom ob 9. uri.

Zbirno mesto je pred brunarico Turšič v Begunjah.

Pot je dobro označena, dolga 21 kilometrov in primerna za družine z otroki. Tisti, ki ne bodo zmogli celotne poti, se lahko v Dobcu odločite za krajšo označeno pot. Za otroke je obvezna kolesarska čelada, priporočena pa je tudi odraslim. Za žejo vzemite s seboj dovolj pitne vode. Kolesarimo na lastno odgovornost.

Kolesariti na Menišiji je lepo! Vabljeni v našo družbo.

Kolesarska pot “Menišija” je krožna, dolga malo več kot dvajset kilometrov z višinsko razliko 200 metrov. Prične se v Begunjah pri Cerknici kjer zavijemo z regionalne na občinsko cesto proti Bezuljaku. Po asvaltu nadaljujemo pot skozi Dobec in se po približno štirih kilometrih na Kožljeku spustimo po makadamskem cestišču v Koželjški graben. Tu se srečamo z potokom Otavščico, ki po nekaj kilometrih preide v čudovite slapove v Peklu pri Borovnici. Po krajšem vzponu nas pot pripelje iz Koželjškega grabna do Pokojišča. Na povratku se v Begunje vrnemo v dobri uri in pol. Nekateri tudi prej.