V zadnjih letih je Slovenska planinska pot (oziroma transverzala), ki povezuje Maribor z Ankaranom čez večino slovenskega gorskega sveta, v medijih omenjena vsaj enkrat letno, ko Klemen Triler ali Marjan Zupančič postavljata nove mejnike v času v katerem premagata 599 km in nekaj več kot 45 višinskih km vzponov. Trenutno je rekord Marjanov, saj lani je celotno pot premagal v 7 dneh, 8 urah in 10 minutah (Klemnov čas je samo za 3 ure slabši).

Ker je bil v nedeljo prvi pomladi dan je treba to nekako izkoristiti. Odločitev je padla na hitro, vreme je bilo lepo in doma sem preveril ali imam logistično podporo, da se podam na raziskovanje zadnjih 30 km SPP … Status: ODOBRENO! Z avtom sem se zapeljal do Podgorja (zaradi kasnejše logistike prevoza nisem startal v Skandaščini, na severni strani Slavnika). Vzpon na Slavnik sem poznal, saj smo bili pred dobrim letom in pol na 6 ur Slavnika in v pol ure sem bil gor. Razgled ni bil ravno idealen zaradi meglic na obali. Hitro sem našel prvo markacijo označeno s številko 1, ki označujejo celotno SPP, in se podal proti Prešnici, od tam do Petrinje, kjer se vsako leto ustavimo na poti iz Cerknice v Portorož, od tam sledil potki do grada Socerb (si na hitro ogledal še Sveto jamo v bližini) in se spusil do Ospa, potem pa spet gor na Tinjan, od koder je sledil mučen spust po asvaltu do Škofij, od tam pa samo še preko Hrvatinov do Ankarana in Korta bara, kjer je tudi zadnja kontrolna točka SPP. Spus v Osp in tudi deli na spustu proti Prešnici so kar malo zahtevni (treba je pazit kje stopiš). Celotna pot ni slabo označena, sem in tja lahko spregledaš kakšno staro markacijo, drugače so markacije v tem letnem času boljše vidne kot sicer, saj gozd še ni pozelenel in rdeče-bela malo bolj izstopi. Oči pa sem imel vseeno stalno na preži (na naših avanturah smo se namreč že nekajkrat zgibili). Zato sem se na parih križiščih raje ustavil, da sem zagotovo vzel pravo smer. “Zalutal” sem tako samo dvakrat, pa še to samo za malo več kot 100 metrov. Zaradi nepoznavanja poti in nekaterih ogledov “turističnih točk” ob poti, sem v Ankaran prispel v skoraj 4 urah, naneslo pa je 33 km (s 1100 m vzponov in 1500 m spustov).

Kot rečeno je bilo vreme idealno, prijetnih 15 stopinj, večinoma sončno z rahlo JZ sapico, ki me je hladila predvsem na Slavniku in na zadnjem spust do Škofij in Ankarana. Brez moje učinkovite logistične podpore (beri Nina, ki me je prišla iskat v Ankaran) pač ne bi šlo. Pa še ena vzorčna fotka …

• Prispevek o SPP iz arhiva RTV (http://4d.rtvslo.si/arhiv/na-poti/174394141)