8 ur Slivnice 2018

PETKA! (high five)

Samo še en mesec do starta! Vremenska napoved pravi, da bodo razmere idealne za druženje. Organizacijska kolesa se že vrtijo, ne pozabite se prijaviti preko spletnega obrazca.

V komentarjih na spletu sem zasledil, da je 8 ur Slivnice postalo kar že neuradno državno prvenstvo. Če kdo letos ne bo želel gristi kolen, vsekakor vabljen, da vzdušje občuti na spodnji in zgornji točki ter pomaga tekom dneva, pa čeprav mogoče le zjutraj ob prijavah ali tekom dneva za kratek čas. Javi se mi prosim na mejl ali v komentarje, da dogovoriva podrobnosti.

Razpis in prijave na http://pdk.forma.si/8-ur-slivnice/.

Bosi na Triglav

Odgovor na vprašanje “Zakaj?” je “Zakaj pa ne?!”.

Ideja je padla pred slabim letom. Kakšnih posebnih priprav ni bilo predvidenih, za probo je bilo treba it enkrat okrog hiše bos, vse ostalo je bilo iskanje ustreznega termina izvedbe. Predvidenih je bilo več možnih datumov, ki so bili v prvi vrsti odvisni predvsem od vremena. Prva opcija je bila že sredi julija, vendar se je na koncu za pravi datum izkazal zadnji dan avgusta, tudi zadnji dan metorološkega poletja.

Traso sem začrtal brez težav, in sicer iz Krme do Planike in do vrha preko Triglavske škrbine, kjer še nikoli nisem šel, ampak zaradi stalne gužve na poti preko Malega Triglava se je to zdela edina logična izbira. Odločitev se je izkazala za pravilno. Pridužil se mi je še sodelavec Robert in pod motom “Neumnosti je treba početi dokler si mlad lahko, da imaš, ko si star kaj za povedat!” sva šla prvič (in najverjetneje zadnjič) bosa na Triglav.

Vsak začetek je težak in zjutraj ob pol sedmih so tla v alpskih dolinah toliko hladna, da je v podplate malo zeblo, posledično je zato na začetku malo bolj špikalo. Kaj kmalu se je ogrelo tako ozračje kot tudi stopala. Zelo hitro sva bila čez planino Zgornja Krma in do Konjskega sedla, kjer se združita poti iz Krme in Pokljuke in ponovno razdružita za smer Planike ali Kredarice. Vse do Planike je šlo kot po maslu, kljub temu, da pot za boso nogo sploh ni tako nedolžna. Nasproti pričakovanju sva prehitevala obuteže, naju pa ni prehitel nihče, kar pomeni, da je bil tempo kar dober. Malica pri Planiki je bila tri in pol ure po startu – po planu. Od Planike naprej se pot proti Triglavski škrbini nadaljuje po melišču in tukaj se je malo zapletlo, uživti so malo popustili, saj tako ostrih malih kamnov, ki so špikali kot igle, nisem pričakoval. Več kot očitno ta pot ni najbolj obljudena, da bi se kamni malo omehčali. Namesto v desetih minutah sva za pot do stene pod Škrbino porabila pol ure. Ko pa se je začel plezalni del nama je odleglo. Hladni kamni so bili sprostitev za stopala in s tem delom sva ponovno opravila hitro in brez težav. Od razpotja, ki gre proti Doliču in do vrha je spet minilo kot bi miglih, zadnjih nekaj višinskih metrov pa je šlo kar ‘po luftu’ oziroma je bil tak občutek. Vrh sva osvojila v dobrih petih urah, brez poškodb, stopala pa so ostala gladka in mehka kot otroška ritka.

Na vrhu je seveda sledil fotosešn in odgovarjanje na vprašanja ostalih planincev začudenih pogledov na najine bose noge. Ko je en Francoz ugotovil, da sva na vrh prišla bosa je prosil, če se lahko dotake mojega stopala in bil malo razočaran, ker je bilo premehko. Sledilo je spiranje nog in obutje čevljev, saj si poti navzdol bosih nog enostavno ne predstavljam. Vračala sva se preko Malega Triglava do Planike in nazaj v Krmo, kjer sva zaključila nekaj po tretji uri.

Podvig je uspel z oceno odlično v vseh pogledih. Po poti sem mogoče pričakoval kakšen obsojajoč pogled zaradi “neustrezne opreme”, ampak so bili odzivi vseh pohodnikov pozitivni, brez teženja in pametovanja, vedno v stilu “Bravo!”. Pri spustu iz Malega Triglava proti Planiki sva celo srečala še dva podobno misleča, bolj izkušena bosonogca.

P.S.: Google ima očitno napako pri prikazu vrha Triglava, GPS koordiante so pravilne.

Iška – od izvira do konca vintgarja

Že vsaj dve leti je bila želja po izvedbi, letos pa se je končno poklopilo.

Cilj: slediti Iški od izvira (pod vasjo Strmca na Blokah) pa do gostilne v Iškem vintgarju.

In sva se odpravila z Janijem in ob poldan (pri temperaturi nekja nad 30 stopinj). Startala sva v Škrabčah in se do izvira Iške napotila kar po Krpanovi poti, ko sva dosegla Iško sva zavila desno ter sledila toku do izvira (tam se tudi začne prikaz spodnje trase) pod kateri je tudi vrtina. Obrnila sva se in gasa – na začetku ob vodi sem in tja, malo po cesti, nato pa sva kaj hitro skočila noter (pri ruševinah Rutarskega mlina) in se je začelo zares – od takrat vode nisva več zapustila do cilja. V bistvu nisva vedela kaj lahko pričakujeva razen tega, da je na poti  nekaj tulumnov, kjer se bova lahko hladila. Voda je bila daleč od tega, da bi bila premrzla, ampak idealna (sploh glede na vročino) in ni nama bilo hudo.

Ob poti sva v delu do dela pod Osredkom srečala kar nekaj ljudi s polno piknik opremo, ki se hodi k Iški hladit v hudi vročili – piva, ki se je hladil v vodi ni manjkalo (ampak sva se mu do cilja dobro upirala), neki gospod pa nama je ponudil celo sveže pečene jurčke, ki jih je nabral par metrov stran. Kasneje pa do zgornjega dela vintgarja nobenega.

Od Osredka naprej sva stalno imela občutek, da bova za prvim vogalom že v Iški, ampak se je kar vleklo in tudi rečni rokavi so bili skoraj vsi enaki. Nekateri deli so bili dolgočasni, drugi ponovno izredno zanimivi s tolmuni in globokimi stenami, ki jih je izdolbla voda skozi vsa ta leta.

Terensko je bila pot kar zahtevna, saj sva stalno hodila oziroma tekala po vodi, na trenutke pa je bilo tudi malo plezati čez kak kamen oziroma ožji del. Pozorna sva morala biti tudi na spolzke površine v in nad vodo, predvsem na poraščenih kamnih – ampak ni bilo prehudo. Kar se tiče opreme torej so čisto dovolj supege in pa kakšna mala stvar za prigriznit – pa seveda foto opremo (telefon v vodoodporni embalaži kot kamera, saj signal večino trase ni na voljo). Vode pa je dovolj.

Skupaj je naneslo 19,5 km, večinoma spusta (400 m), opravila pa sva v 4 urah (bruto).

Trojke in Lim Bay Challenge

Letošnji Pohod ob žici in Tek trojk bo v soboto 6.5.2017. Upam, da nam bo uspelo sestaviti več trojk, časa za odločitev je še dovolj, saj prijave sprejemajo do 20.4.2017 in na tej strani se lahko uparimo oziroma utrojimo.

Tisti, ki ne boste tekli pa predlagam, da se podate na pot v zgodnjih jutranjih urah na isti dan in naberete vse štemplje na 32 km dolgi trasi okrog Ljubljane. S tistimi, ki se boste odločili za tek pa bi se kot ponavadi dobili ob 8.30 v parku Zvezda. Štarti tekov so za 12,5 km ob 9.00 in 29 km ob 9.30. Za tiste, ki imate lastniški čip stroška prijavnine ni, ostali pa morate kriti 3 EUR/osebo. Prijave lahko naredim tudi jaz, če mi sporočite ekipe. Po zaključkih tekov (okrog 12h) predlagam, da se dobimo in gremo skupaj kaj pojest in si izmenjat izkušnje.

Ekipe na 12 km:
“DNF” – Jani, Matej in Sašo

En vikend za tekom trojk pa vabljeni vsi zainteresirani na Lim Bay Challenge. To je takoimenovani “adventure race”, kjer se na trasi različnih dolžin ekipe (ali posameznik) pomerijo v več izzivih kot so treking, orientacija, gorsko kolesarstvo – MTB (z orientacijo), kajak in coasting (prečenje ob obali).

Predlagam, da se zbere vsaj ena ekipa (oziroma par), ki bi se udeležila Light trase, ki je v dolžini 30 km in obsega kombinacijo MTB (orientacija), treking, orientacija, kajak in coastering. Možna je sicer še 60 km trasa, ki obsega še zip line in gorski treking, vendar se mi zdi predloga, medtem ko je 30 km ravno prav. Oprema udeležencev je svoje gorsko kolo, kajak pa zagotovijo organizatorji. Več o potrebni opremi in kaj priskrbi organizator na tej povezavi.

Start/cillj je v kempu Portosole pri Vrsarju in v okviru organizacije je mogoč tudi cenejši najem mobilne hiške (tudi s polpenzionom) v terminu tekmovanja – 25 EUR/osebo z zajtrkom. Sama trasa tekme naj bi potekela v okolici Limskega kanala med Vrsarjem in Rovinjem.

Cena po osebi je 56 EUR, prijave pa so mogoče do konca aprila.

Rezultati 8 ur Slivnice – četrta runda

Četrto rundo 8 ur Slivnice je bilo ponovno neverjetno vzdušje in tekma polna presežkov, kljub rahlo neugodni podlagi (blato). Vreme pa je bilo že malo preveč kičasto.

Postavljen je bil nov rekord v številu vzponov, pri tem je kar 10 moških doseglo vsaj 9 vzponov (lani le 4) in kar 8 žensk po vsaj 7 vzponov (lani le 5). Padel je tudi rekord v najhitrejšem vzponu in najhitrejšem spustu. Kar se rekordov tiče so vsi trije prvouvrščeni podrli rekord Tonija Venclja izpred dveh let, ko mu je 10 vzponov uspelo zaključiti v 7 urah in 58 minutah. Nov rekord je v lasti Marjana Zupančiča, ki je 10 vzponov zaključil v 7 urah in 23 minutah.

Največja zahvala gre vsem, ki so pripomogli pri organizaciji in izvedbi. Iz Doma na Slivnici hvala za izjemno podporo in pomoč, Boštjanu hvala za posojo opreme in montažo fotokabine. Kontrolni točki z okrepčevalnico na vrhu in spodaj ne bi bili mogoči brez Janeza, Srečota, Sonje, Nine, Mateja, Janija, Jane, Tomaža in Urbana. Za vse predpriprave na današji dogodek so prav tako poskrbeli že vsi zgoraj našteti. Klemnu in Janu hvala za tehnično podporo pri meritvah, s katerimi je bilo sicer zapletov, zato prosim, da po objavi (ne)uradnih rezultatov preverite ali imate ustrezno zabeleženo število vzponov (nekateri niste bili dovolj pozorni in vam ni štelo vseh vzponov).

Lepa hvala udeležencem za prispevke v katerikoli obliki, saj s tem močno prispevate k izvedbi.

NAJBOLJŠI MOŠKI (prvi trije s 10 vzponi, kar 10 z vsaj 9)

Vzponi BIB Ime/priimek Spol Letnik Čas zadnjega prihoda
10 114 Marjan Zupančič M 1971 15:23
10 18 Ivi Hrastovec M 1985 15:31
10 63 Sebastjan Zarnik M 1977 15:53

NAJBOLJŠE ŽENSKE (vse tri z 8 vzponi, kar 7 z vsaj 7)

Vzponi BIB Ime/priimek Spol Letnik Čas zadnjega prihoda
8 78 Jasmina Jelovšek Ž 1985 15:18
8 96 Alenka Pavc Ž 1976 15:33
8 57 Marija Trontelj Ž 1969 15:42

NAJHITREJŠI VZPON (za 2 minuti boljši od lanskega)

BIB Čas Tekmovalec
114 00:25:49 Marjan Zupančič

NAJHITREJŠI SPUST

BIB Čas Tekmovalec
114 00:12:20 Marjan Zupančič

FOTOGRAFIJE

*** Vsi udeleženci, ki ste dobili PeakCheck ključek v trajno last, pošljite sporočilo na klemen@peakcheck.com in dobili boste navodila, kako ga preimenujete, če vam trenutno generično poimenovanje ni všeč.

ŠE NEKAJ DEJSTEV:

Popilo se je 180 litrov čaja, 50 litrov juhe, 100 litrov vode, 80 litrov energetskih napitkov, 30 litrov coca-cole, en zaboj radlerjev in en zaboj piva, za povrh pa še nekaj hruškovca in borovničk. Pojedli so 4 hlebce špehovke, pol kilograma zaseke na kruhu, 2 veliki domači klobasi, od sadja pa 20 kg banan, 10 kg pomaranč, in to vse ne glede na to, da so v času tekme zmleli vse sladice, štrudle in ostale prigrizke … za konec pa še na vrhu 110 porcij jote.

8 ur Slivnice 2017

ČETRTA RUNDA! Še točno tri tedne do starta in vremenska napoved je odlična, razmere idealne za rekorde in zabavo.

Organizacijska kolesa se že vrtijo, ne pozabite se prijaviti preko spletnega obrazca na strani http://pdk.forma.si/8-ur-slivnice/

Če kdo letos ne bo tekmoval, vabljen, da vzdušje občuti na spodnji in zgornji točki ter pomaga tekom dneva, pa čeprav mogoče smao zjutraj ob prijavah ali tekom dneva za kratek čas. Javi se mi prosim na mejl ali v komentarje, da dogovoriva podrobnosti.

Razpis in prijave na http://pdk.forma.si/8-ur-slivnice/.

Logistika za UPT 2016

Eno leto je minilo od prve ultre v okviru tekaškega praznika v Podbrdu in seveda je treba ponovno obiskati Baško grapo za novo 107 km dolgo dogodivščino (sicer se bodo nekateri isti dan podili na cici razdalji maratona v okviru svetovnega prvenstva v gorskem maratonu).

Kljub slabšim treningom in še vedno prisotni poškodbi tetive je padla odločitev, da je treba z glavo skozi zid in v soboto ob 6.00 bom tudi jaz na štartu v družbi ekstremistov in tudi nekaterih cerkniških prismuknjencev (Toni, Slavko, Zdravko, Andreja, …), ki jim je maraton očitno premalo. Letos je bilo časa in priložnosti za trening manj, zato je tudi pripravljenost temu primerna. Zato, če že ne bo ob mojem imenu na koncu pisalo DNF*, bo vsekakor težje priti do cilja kot lani. V tej točki vabim vsekega, ki bi rad pomagal, da bi se DNF izmuznil mojem imenu, da mi pomaga na odsekih proge. Spodaj sem sestavil nekaj predlogov, zdaj pa kar lepo v vrsto … Vsi deli proge so vredni ‘truda’.

  1. Hudajužna – Porezen – Davča – Črni vrh – Kopačnica (23 km, cca. 1400 višincev)vsem poznani vzpon na Durnik (1100 višincev), potem navzdol do Smučišča Cerkno, po smučišču do vrha (250 višincev) in spust v Kopačnico (v Hudijužni bomo ob 10h)
  2. Kopačnica – Blegoš – Martinj vrhŽelezniki (25 km, cca 1000 višincev)v bistvu je tu samo vzpon na Blegoš iz Kopačnice (1000 višincev), potem na skoz dol do Železnikov (cca okrog 14h start)
  3. Železniki – Ratitovec – Soriška planina (23 km, cca 1300 višincev) – iz Železnikov verjetno zaštartamo med 18-19h, vzpon na Ratitovec (1200 višincev) in spust do Soriške planine (lučka obvezna)
    1. Soriška planinaPetrovo brdo (6 km in 200 višincev)vzpon po smučišču in nato spust od Petrovega Brda

Za podrobnejše informacije o stanju na terenu oziroma “kje za vraga je Sašo” sporočim bo kontakt osrednja spremljevalna ekipa, ki bo prisotna z navijaškimi rekviziti na Davči, Kopačnici, Železniki, (Prtovču), Soriški planini, Petrovem brdu in v cilju v Podbrdu. Prevoz na začetno točko od kjer bi me kdo želel pospremiti bo zagotovljen s strani moje spremljevalne navijaške ekipe.

Zemljevid celotne trase najdete v lanski objavi.

* DNF – “Did Not Finish”

CPT 2016

Zadnjo majsko soboto lani sem Mateja popeljal na tekaško preizkušnjo po Cerkniškli planinski transverzali, ampak nama ni uspelo zaključiti celotnega kroga (zaradi nevihte sva krog zaključila v Begunjah, 4 km pred ciljem).

Zadnja majska nedelja letos je bila demokratično izbrana za ponovitev tega tekaškoplaninskega popotovanja. Temperature in vreme so več kot primerne, trasa je tako ali tako čudovita, vmes si bomo vzeli tudi čas za oglede ob poti: recimo cerkev Sv. Brikcija, pa italijanski bunker iz časa Velle Alpino, … Ocenjen čas kroga je 9 ur, da bomo lahko umirjeno uživali, ne samo gonili. Predlog za start je ob 7.00 na parkirišču kegljišča.

Vabljeni vsi, ki bi se želeli pridružiti, pa čeprav samo po kosih. Samo še za logistiko se dogovorimo (spodaj je plan poti), sporočite kje vam najbolj leži teren.

Zadnjih 30 km po SPP

V zadnjih letih je Slovenska planinska pot (oziroma transverzala), ki povezuje Maribor z Ankaranom čez večino slovenskega gorskega sveta, v medijih omenjena vsaj enkrat letno, ko Klemen Triler ali Marjan Zupančič postavljata nove mejnike v času v katerem premagata 599 km in nekaj več kot 45 višinskih km vzponov. Trenutno je rekord Marjanov, saj lani je celotno pot premagal v 7 dneh, 8 urah in 10 minutah (Klemnov čas je samo za 3 ure slabši).

Ker je bil v nedeljo prvi pomladi dan je treba to nekako izkoristiti. Odločitev je padla na hitro, vreme je bilo lepo in doma sem preveril ali imam logistično podporo, da se podam na raziskovanje zadnjih 30 km SPP … Status: ODOBRENO! Z avtom sem se zapeljal do Podgorja (zaradi kasnejše logistike prevoza nisem startal v Skandaščini, na severni strani Slavnika). Vzpon na Slavnik sem poznal, saj smo bili pred dobrim letom in pol na 6 ur Slavnika in v pol ure sem bil gor. Razgled ni bil ravno idealen zaradi meglic na obali. Hitro sem našel prvo markacijo označeno s številko 1, ki označujejo celotno SPP, in se podal proti Prešnici, od tam do Petrinje, kjer se vsako leto ustavimo na poti iz Cerknice v Portorož, od tam sledil potki do grada Socerb (si na hitro ogledal še Sveto jamo v bližini) in se spusil do Ospa, potem pa spet gor na Tinjan, od koder je sledil mučen spust po asvaltu do Škofij, od tam pa samo še preko Hrvatinov do Ankarana in Korta bara, kjer je tudi zadnja kontrolna točka SPP. Spus v Osp in tudi deli na spustu proti Prešnici so kar malo zahtevni (treba je pazit kje stopiš). Celotna pot ni slabo označena, sem in tja lahko spregledaš kakšno staro markacijo, drugače so markacije v tem letnem času boljše vidne kot sicer, saj gozd še ni pozelenel in rdeče-bela malo bolj izstopi. Oči pa sem imel vseeno stalno na preži (na naših avanturah smo se namreč že nekajkrat zgibili). Zato sem se na parih križiščih raje ustavil, da sem zagotovo vzel pravo smer. “Zalutal” sem tako samo dvakrat, pa še to samo za malo več kot 100 metrov. Zaradi nepoznavanja poti in nekaterih ogledov “turističnih točk” ob poti, sem v Ankaran prispel v skoraj 4 urah, naneslo pa je 33 km (s 1100 m vzponov in 1500 m spustov).

Kot rečeno je bilo vreme idealno, prijetnih 15 stopinj, večinoma sončno z rahlo JZ sapico, ki me je hladila predvsem na Slavniku in na zadnjem spust do Škofij in Ankarana. Brez moje učinkovite logistične podpore (beri Nina, ki me je prišla iskat v Ankaran) pač ne bi šlo. Pa še ena vzorčna fotka …

SPP Korta bar (Sašo)

 

8 ur Slivnice 2016

Še v tretje gre za res, samo še tri dni nas loči do dneva D in vremenska napoved je odlična. Po teh padavinah bo v soboto sonce in ravno pravšnje temperature. Organizacijska kolesa se že vrtijo, predprijav je že čez 80 in ponovno se nam obeta tisto prav vzdušjem.

Če kdo v sobtoo ne bo tekmoval, vabljen, da vzdušje občuti na spodnji in zgornji točki ter pomaga tekom dneva. Javi se mi prosim na mejl ali v komentarje, pa bomo podrobnosti se zmenili …

Razpis in vse ostale informacijena http://pdk.forma.si/8-ur-slivnice/.

Cifra 8uS 2016